Režija: Andrej Jus
Korepeticije: Ana Duša
Glasbena priredba: Lado Jakša
Scenografija in kostumografija: Tatjana Kortnik
Igrajo: Katarina Lukšič, Ana Urbanc, Mateja Zelič in Gaja Višnar

Navihan, nagajiv in poskočen muzikal za otroke, ki pa ob vsej svoji razigranosti v sebi nosi tudi polno drobnih življenjskih resnic in naukov. Na gledališke deske smo ga postavili na osnovi mojstrsko napisane in uglasbene radijske igre Mali Kakadu, zdaj že prave otroške klasike.

Z mlado igralsko ekipo in njeno energijo se bodo otroci v ritmu glasbe podali na pustolovsko popotovanje navihanega Malega Kakaduja skozi džunglo, mimo Afrike in njenih živalskih prebivalcev,vse do naših krajev in še kam, kjer se bo srečeval z zanimivimi živalskimi zgodbami, ki jih piše (ne samo) živalsko življenje.

Glasba: Franz Lehár
Besedilo: Viktor Leon in Leo Stein

Pravice do uprizoritve si pridržuje založba Verlag Felix Bloch Erben, Berlin, ki jo za Slovenijo zastopa Musikverlag und Bühnenvertrieb Zürich AG, Zürich. Založba Felix Bloch dediči, Berlin, ki jo za Slovenijo zastopa Glasbena založba in odrska izposoja Zürich d.d., Zürich.

Prevod pétega besedila: Samo Hubad
Prevod govorjenega besedila: Ervin Fritz

Dirigent: Marko Gašperšič / Aleksandar Spasić
Režija in scenografija: Vinko Möderndorfer
Asistentki režiserja: Simona Pinter, Irena Svoljšak
Koreografija: Tanja Pavlič
Asistentki koreografinje: Claudia Sovre, Mojca Kalar
Kostumografija: Alenka Bartl
Vodja zbora: Martina Batič
Lektorica: Nevenka Verstovšek
Oblikovalec luči: Edi Martinčič

Korepetitorji: Jelena Boljubaš, Višnja Kajgana, Simon Krečič
Inspicient: Tomaž Čibej

Zasedba vlog:
Baron Mirko Zeta: Ivan Andres Arnšek / Andrej Debevec
Valencienne, njegova žena: Dunja Spruk / Simona Raffanelli Krajnc
Danilo Danilovič: Jože Vidic / Robert Vrčon
Hana Glavari: Martina Zadro / Urška Žižek
Camille: Matej Vovk / Dejan Vrbančič
Cascada: Robert Brezovar / Slavko Savinšek
St. Briosche: Rusmir Redžić / Edvard Strah
Pričič: Zdravko Perger / Zoran Potočan
Praskovja: Zdenka Gorenc / Irena Svoljšak
Njeguš: Bojan Emeršič / Janez Hočevar

Operni in baletni zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana

Franz Lehár (1870 -1940) je avstrijski skladatelj madžarskega rodu. Med občinstvom je najbolj priljubljen kot avtor operet, saj jih je ustvaril skoraj 40. Med njimi nedvomno izstopata Dežela smehljaja in seveda Vesela vdova, ki je bila prvič uprizorjena leta 1905 na Dunaju. »Nikakor plehka in lahkotna, pač pa glasbeno dobro napisana in kot gledališki mehanizem ambiciozna Lehárjeva Vesela vdova je stvaritev, ki pred nas postavlja zahteve po treh različnih prizoriščih, različnih atmosferah in dobri igralsko-pevski zasedbi,« je ob svoji režiji tega dela v sezoni 2001/2002 dejal režiser Vinko Möderndorfer.

V opereti, katere prvo dejanje se dogaja v prostorih veleposlaništva, se pravi v vrhovih družbe, tretje pa v zabavišču dvomljive vrste - pri Maksimu, se nahajamo torej v Parizu. Drugo dejanje teče nekako vmes, na vrtu premožne vile sredi frivolnega zelenja, erotične žgečkljivosti in zapeljevanja. Na videz lahkotna opereta se tako sprehodi skozi celotno družbo - od tal do nebes. Znotraj osnovne ljubezenske zgodbe srečujemo niz spremljajočih značajev, ki komentirajo razmerje med Hano in Danilom. V smislu gledališke pestrosti pa so vse te spremljajoče osebe zanimiva pahljača komedijskih značajev.

Naša zadnja uprizoritev tega dela, ki si jo boste lahko tokrat ogledali v novi, adaptirani in deloma skrajšani preobleki ter v izvedbi domače pevske solistične zasedbe, je doživela izjemen odziv. V pičlih treh sezonah si jo je namreč ogledalo skoraj 15.000 gledalcev.

»Vesela vdova je brez dvoma tisto odrsko glasbeno delo, ki kar naprej kliče po novih in svežih postavitvah. Občinstvo jo obožuje, pevci jo radi pojejo in režiserji jo radi režiramo.

To je na videz lahkotno delo, polno zanimivih gledaliških obratov, duhovitih likov in prijetne, pa vendar ne cenene glasbe. Seveda pa poleg vsega tega Vesela vdova pripoveduje tudi zanimivo zgodbo. Pred nami se razgrinja večna tema iskanja prave ljubezni in sreče. In prav to zgodbo bo naša nova uprizoritev poskušala še bolj izostriti, jo izpostaviti in jo podati v novi, sodobni in aktualni različici.

Nova uprizoritev bo v marsičem drugačna od tiste, ki smo jo zelo uspešno postavili na odrske deske pred nekaj leti. Na nek način bo bolj komorna, očiščena spektakelskih rešitev, vendar zato ne bo manj zabavna. Bolj bo aktualna, saj se Vesela vdova lahko dogaja tudi tukaj in zdaj. Morda celo v naši sodobni evropski diplomaciji. Morda celo na našem domačem diplomatskem parketu. Težišče nove postavitve bo na komičnih značajih in malo manj na historični noblesi. Poskušali bomo še bolj razviti humorne zaplete, poglobiti duhovite situacije, predvsem pa bomo ustvarili slikovito, dinamično in sodobno predstavo, v kateri se bo zrcalil utrip današnjega življenja.

Obljubljamo obilo smeha, vrhunske glasbe in odličnih igralskih kreacij.«

Vinko Möderndorfer, režiser

Povezava | Kapcsolat: SNG Opera in balet, Ljubljana

Skupina Hari Mata Hari je veljala za absolutni vrh jugoslovanske zabavne in pop glasbe, ta status pa ohranja še danes. Začetki skupine Hari Mata Hari segajo v leto 1985, ko so se našli Hajrudin Hari Varešanović, Izo Kolečić, Edo Mulahalilović Pjer Žalica in Zoran Kesić. Še isto leto so izdali svoj prvenec z naslovom »U tvojoj kosi«.

Drugi album »Ne bi te odbranila ni cijela Jugoslavija« so izdali že naslednje leto in je postal album leta, tretji album »Ja te volim najviše na svijetu«, ki so ga posneli s pomočjo glasbenega producenta in kitarista Indexov Bode Kovačevića, pa so izdali leta 1988. Na albumu lahko najdemo tudi hite »Javi se«, »Kad dođe oktobar«, »Igrale se delije« in »Sedamnaest ti je godina«, ki jih je zapela Tatjana Matejaš - Tajči. In ravno ta plošča je skupini izborila mesto med najpopularnejšimi pop skupinami.

Uspehu je sledila turneja po Jugoslaviji, na kateri so odigrali kar 250 koncertov. V enem letu je bilo prodanih 300 tisoč plošč, skupina pa je veljala za najbolje prodajan band založbe Jugoton in je bila proglašena za skupino leta. Novi album »Volio bih da te ne volim« je dosegel rekordnih 500 tisoč prodanih plošč, hiti iz tega albuma »Svi moji drumovi«, »Na more dođite«, in »Što je bilo bilo je« pa so bili dolgo na vrhu vseh pop lestvic.

Med vojno v BIH niso ustvarjali. Skupina se je dokončno vrnila na pot stare slave leta 2001, z izdajo albuma »Baš ti lijepo stoje suze«. Hajrudin Hari Varešanović je skupaj s skupino Hari Mata Hari štirikrat nastopil na nacionalnih izborih za Pesem Evrovizije.

Največji Evrovizijski uspeh je skupina dosegla leta 2006 v Atenah, ko so s pesmijo »Lejla« osvojili odlično tretje mesto. »Lejla« je ljubezenska balada s karakterističnimi elementi bosanske sevdalinke. Avtor glasbe je Željko Joksimović, besedilo pa sta napisala Fahrudin Pecikoza in Dejan Ivanović. Hari je eden izmed najpomembnejših in najustvarjalnejših bosanskih avtorjev, skupina Hari Mata Hari pa ostaja ena najbolj znanih, popularnih in spoštovanih skupin iz BiH vseh časov.

Izvor fotografij . Képek eredete: Evrovizija.com, Hari-Mata-Hari.t35.com

Po uspešni turnji in predstavitvi novega albuma Full Circle (Zaključen krog) v Veliki Britanji in Franciji, skupina Terrafolk pripravlja predstavitev glasbe iz zadnjega albuma Full Circle tudi v Sloveniji. Nastopili bodo v razširjeni zasedbi v tako imenovani Terrafolk produkciji s člani Simboličnega orkestra. S Simboličnim orkestrom (ustanovil ga je Bojan Cvetrežnik) je v zadnjem letu skupina Terrafolk odigrala skupaj sedem celovečernih koncertov v Italiji, Franciji in Sloveniji. V tokratni slovenski turneji bo z njimi nastopila še posebna gostja, odlična irska violinistka in pevka Una Palliser. Una že nekaj let sodeluje s skupino. Najbolj odmeven je bil njihov skupni nastop v predstavi Full Circle (in enako imenovani plošči). Prvi singel plošče Full Circle, na katerem Una poje in igra violo, z naslovom Still Resist the Storm (Močnejša od nevihte) je postala »pesem tedna« na radiu Koper in osvojil tudi naslov »powerplay« pesmi na Radio Si International. Una sodeluje tudi z drugimi znanimi imeni iz sveta popularne glasbe kot so Patrick Wolf, Elbow, Take That in drugi. Več o glasbenici na www.unapalliser.com

Nova plošča Full Circle je v tujini in Sloveniji doživela zelo dober sprejem. Angleška glasbena revija Songlines jo je ocenila na primer s štirimi do pet zvezdicami, Vikend magazin pa z najvišjo možno oceno, pet zvezdic. Drugi single plošče Full Circle Gurmanski valček (Gourmet Watltz) bo na voljo na slovenskih radijskih postajah konec januarja.

Album Full Circle je del istoimenske glasbeno-pirotehnične predstave v produkciji »pirotehničnih čarovnikov« The World Famous iz Anglije. Predstava govori o simbolnem potovanju drevesa skozi letne čase. Premiera predstave je bila na škotskem leta 2008 pred devet tisoč glavo množico. Premieri so sledile ponovitve v Londonu, Torinu in Stocktonu. S predstavo bodo Terrafolk, ki so avtorji in izvajalci glasbe, gostovali tudi v letu 2009 po velikih evropskih festivalih. Več na www.terrafolk.org.

Na februarskih koncertih skupine Terrafolk bo tako mogoče slišati tako starejši repertoar kot novejše skladbe v novi preobleki s člani Simboličnega orkestra in Uno Palliser.

Terrafolk so v letu 2009 zakorakali v 10. leto svojega delovanja. Mejnik bodo proslavili tudi z nastopi po manjših odrih, klubih in domačih dnevnih sobah ali ulicah, kot pred desetimi leti na začetku svoje poti. Že ves čas delovanja Terrafolk čuti potrebo po oddaljevanju od zakoličenih ekonomsko poslovnih struktur in recesija je dodatna inspiracija za vračanje k izpolnjevanju funkcije zaradi katere je vse skupaj sploh nastalo.

Zasedba za turnejo:
Bojan Cv - violina, mandolina
Mystica - kitara, saz
Marko Hatlak - harmonika, bobni
Matija Krivec - kontrabas, el. bas
Klemen Bračko - violina, bouzouki
Matija Krečič - violin
Polona Udovič- glas, violina, pozavna

Posebna gostja: Una Palliser - violina, glas

Povezava | Kapcsolat: www.terrafolk.org, www.myspace.com/terrafolk

DIMITRIJE POPOVIĆ - MOJSTER FIGURE

Eden najplodovitejših in kompleksnih umetnikov hrvaškega prostora je tiste vrste ustvarjalec, ki svoje delo oziroma motiv doživlja z vsem svojim bitjem, emotivno in intelektualno, hkrati pa se zaveda, da se mu lastno umetniško delo v vsej svoji zapleteni slojevitosti nenehno izmika, saj celotne fenomenologije umetniškega ustvarjanja ni mogoče vedno racionalno obrazložiti.

Središčni motiv Popovićevih del, s katerim se obsesivno in popolnoma predano ukvarja v vseh likovnih tehnikah (risba, grafika, slika, skulptura), je človeško telo. Umetnikove figure, torzi in glave so anatomske študije, ki nastajajo z raziskovanjem notranjosti človekovega duha v prostoru in času, zaznamovanem s tesnobo, strastmi in trpljenjem, polne so sugestij, iluzij in provokacij, ki se prepletajo z mističnimi in erotičnimi poželenji. Vsaka od Popovićevih figur, med katerimi prevladujejo ženske, bije boj med dobrim in zlom, ki je obenem borba za življenje in smrt.

Zaščitni znak Popovićeve ustvarjalnosti je erotika in v okviru le-te ima tematika Marije Magdalene prav posebno mesto. S to temo se ukvarja že od leta 1973, ko je nastala prva risba Magdalene v metamorfozi. Biblijska Magdalena se je sicer pokorila, vendar ji kljub temu ne moremo odvzeti elementa senzualnosti. In prav senzualnost in mistika, erotično in sakralno so dvojnosti, na katerih temelji likovni ciklus Dimitrija Popovića, na katerega se navezuje tudi njegovo najnovejše prozno delo, roman »Razpelo strasti« (Raspeće strasti, Založba Ljevak, 2008). Ciklus Marije Magdalene je nastajal od leta 1973 do 2008 in tako postal kompleksna tvorba, ki zajema 70 del v različnih tehnikah, ki so bila predstavljena na pregledni razstavi decembra 2008 v zagrebških Klovičevih dvorih, razstavo pa je pospremila tudi monografija. 

Prepletanje in povezovanje mitoloških, literarnih ali zgodovinskih ženskih likov Dimitrije Popović obvladuje izjemno suvereno. Evo, Judito, Marijo Magdaleno, Meduzo, Dalilo, Kleopatro, Floro, Ledo, Mona Liso (Gioconda) ali Marylin brez kančka strahu sname iz piedestala, jih postavi na obdukcijsko mizo, kjer skalpel zamenja za svinčnik, pero in čopič.

Mnoge Popovićeve stvaritve bi lahko smatrali kot provokativne. Biblija je namreč temeljni izvor mnogih Popovićevih likovnih, predvsem pa literarnih del. Literarno delo »Veronikin prt«, ciklus slik na temo »Dantejev pekel«, ciklus razpel, imenovan »Corpus Mysticum«, in najbolj kompleksen ciklus »Marija Magdalena« so bili interpretirani tudi kot provokativni in šokantni, ali celo kot žalitev verskih čustev,  kar pa Popović zavrača, saj gre kvečjemu za nepoučenost. Prav v ciklusu »Corpus Mysticum«, ki je pospremljen z istoimenskim literarnim delom, se s to kompleksno temo ukvarja tako iz slikarskega, filozofskega, teološkega, psihološkega, zgodovinskega, literarnega in nenazadnje likovno-teoretskega zornega kota in daje več odgovorov na morebitne dvome o sporočilnosti svojih del. Pravzaprav je največji kompliment ciklusu »Razpel« izrekel prav papež Janez Pavel II, ki je bil nad sliko Golgota, ki jo je dobil v dar od visoke hrvaške delegacije v Vatikanu, preprosto impresioniran.

Dimitrije Popović je rojen v Cetinju leta 1951. Akademijo za likovno umetnost je končal v Zagrebu. Že med študijskim bivanjem v Parizu leta 1974 je spoznal pariškega zbiratelja Davrierja in v okviru njegove zbirke razstavljal leta 1978 v galeriji Alexander Braumtiller skupaj z nadrealisti in Salvadorjem Dalijem. Leta 1978 je ob 500. obletnici Leonarda da Vincija razstavljal v milanski Palazzi Sormani, prav tako  z najuglednejšimi slikarji sveta v Rimu, ob dvatisočletnici krščanstva. Dimitrije Popović je bit tudi eden od petnajstih svetovnih umetnikov, likovnih kritikov in filozofov, ki so bili povabljeni, da odgovarjajo na pisma papeža Janeza Pavla II, ki so bila objavljena v knjigi »Umetniki odgovarjajo papežu« pri milanski založbi Sri-spa Milano 2003.

Vsestranski umetnik z izjemno bogatim likovnim opusom se med drugim ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem. Seriji plakatov za predstave Hrvatskog narodnog kazališta iz Zagreba je nazadnje dodal še plakat za operno predstavo »Traviata« Opere in baleta SNG Maribor, ki jo je spremljala tudi razstava.

Razstava plakatov bo od 26. februarja 2009 (otvoritev ob 18.00) do konca marca na ogled tudi v preddverju gledališke in koncertne dvorane v Lendavi.   

Igralci

Benjamin: Luka Cimprič
Gospa Robinson: Lučka Počkaj
Gospod Robinson: Igor Žužek
Elaine: Nina Ivanišin
Oče, gospod Braddock: Mario Šelih
Mama, gospa Braddock: Jagoda
Striptizeta: Tanja Potočnik
Receptor: Damjan M. Trbovc
Dva moška: Igor Sancin,  Rastko Krošl
Psihiater: Rastko Krošl
Duhovnik: Igor Sancin
Natakar: Damjan M. Trbovc

Prevajalka: Tina Mahkota
Režiser in glasbeni opremljevalec: Dušan Mlakar
Dramaturginja: Tatjana Doma
Scenograf: Brane Hojnik
Kostumografinja: Belinda Radulović
Lektor Jože: Volk

ZGODBA

Dogajanje je postavljeno v burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas vietnamske vojne, političnih nemirov, velikih socialnih sprememb in seksualne revolucije. Benjamin Braddock se po maturi za počitnice vrne domov in se znajde na zabavi, ki mu jo pripravijo starši. Benjamin je izgubljen, ne ve, kaj bi v življenju rad, na zabavi v družbi prijateljev in staršev se ne počuti dobro. Žena očetovega poslovnega partnerja, rahlo zapita in zdolgočasena gospa Robinson, ga prepriča, da jo odpelje domov. Benjamin je nesamozavesten in neizkušen v spolnosti in se kmalu popolnoma prepusti ljubezenski aferi s starejšo, vendar še vedno privlačno žensko. Medtem se zaljubi v hčer gospe Robinson, Elaine. Drama odličnih dialogov, pravih verbalnih spopadov med protagonisti, polna čustvenih preobratov, govori o razkoraku med generacijama staršev in otrok, razmerjih med ljudmi, o težavah iskanja lastne identitete na eni strani in morali družbe na drugi strani.

Terry Johnson, avtor odrske priredbe

Terry Johnson (1955) je britanski dramatik in režiser, ki ustvarja tako za gledališče, televizijo in film. Odrsko priredbo komične romantične drame Diplomiranec (The Graduate) je napisal leta 2000 po romanu Charlesa Webba in scenariju Calderja Willinghama in Bucka Henryja. Odrsko priredbo Diplomiranca je z velikim uspehom postavil na oder v Londonu, Avstraliji in New Yorku. Prvi in najbolj popularni roman Diplomiranec Charlesa Webba je izšel leta 1963, avtor pa ga je napisal kmalu po zaključku študija na Williams Collegu leta 1961. Zgodba naj bi baje temeljila na njegovi osebni ljubezenski aferi s starejšo, bogato in poročeno damo pasadenske visoke družbe, ki je povzročila veliko razburjenje v konzervativni Pasadeni. Film Diplomiranec je bil posnet leta 1967 v režiji Mikea Nicholsa, ki je leto prej debitiral z odličnim filmom Kdo se boji Virginie Woolf?, in si prislužil kar sedem nominacij za oskarja, pobral pa oskarja za režijo. V vlogi enaindvajsetletnega Benjamina Braddocka je nastopil takrat devetindvajsetletni Dustin Hoffman, v vlogi gospe Robinson, ki je v filmu v svojih zgodnjih štiridesetih, pa le šest let starejša Anne Bancroft.

Povezava | Kapcsolat: Slovensko Ljudsko Gledališče Celje