Predstava traja 1 uro in 10 minut ter nima odmora.

Bertolt Brecht se je v Malomeščanski svatbi (1919) neusmiljeno lotil smešenja navidezne popolnosti, lažne morale, sentimentalnosti in pritlehnosti pripadnikov malomeščanskega razreda. Svet iluzorne sreče malomeščanov, katerega višek predstavlja poroka, pred očmi gledalcev razpada tako hitro kot ženinovo ročno izdelano pohištvo, ki ne zdrži niti do konca poročnega kosila. Najsrečnejši dan mladoporočencev se spremeni v pravi pekel: »Jutri bodo vsi vedeli, kako je bilo pri naju, in vsi se bodo smejali. V cerkvi bodo gledali za nama in mislili na pohištvo in na svetilko, ki ni gorela, in najhujše, da je nevesta noseča. In jaz sem nameravala reči, da je porod prezgoden.«

Malomeščansko svatbo odlikujejo duhoviti in sproščeni dialogi, besedne igre, alogični preobrati in absurdistični humor. Brechtovo Malomeščansko svatbo bo režirala Mateja Koležnik, ena najzanimivejših slovenskih režiserk, ki se navdušuje nad uprizarjanjem novih slovenskih in svetovnih dramskih besedil, posega pa tudi po tistih klasičnih tekstih, ki v sebi nosijo duh našega časa.

Povezava: SNG Maribor

Predstava je na celjskih Dnevih komedije 2010 dobila nagrado za žlahtnega režiserja 2010, žlahtno komedijantko 2010 in žlahtno komedijo 2010.

Režiser Cavazza je izvirno besedilo temeljito skrajšal in ga posodobil, ga razbremenil moraliziranja in družbenih osti, slednje pa nadomestil z namigi na aktualno dogajanje, pri čemer kriza seveda ni smela manjkati.

Kar je od besedila ostalo, je čista zabava, burka, začinjena z dovtipi in pikantnimi namigi. Skakanje čez plot nima več nikakršnih moralnih razsežnosti in dilem; zreducirano je na merjenje moškega ponosa in ženskih čarov; peripetije, skrivalnice in nastavljanje pasti pa služijo zgolj kot gonilo odrskega dogajanja.

Odsotnost sporočilnosti je režiser nadomestil z intenzivnostjo odrske akcije, v čemer je Cavazza preverjeno prekaljen mojster. Gledalcu niti za trenutek ne dovoli, da bi se dolgočasil, prav nasprotno. Odrsko dogajanje je ves čas polno preobratov, žgečkljivih dialogov, skečev, petja in plesa, predvsem pa glasno, kot se za mediteransko okolje spodobi.

Posebno svežino daje živa glasba, prisotnost godcev pa prizorišče Chicchignolove dnevne sobe na izviren način razširi na ulico.

Komedijant, komediograf in ena vodilnih italijanskih gledaliških osebnosti med obema vojnama, Ettore Petrolini (1884–1936), je v svojih delih – tako v gledaliških komedijah kot filmih in prozi – izoblikoval vrsto likov, posebnežev rimskih ulic, ki dandanes vedno znova izzivajo igralske interprete. Ob likih, kot so Fortunello, znameniti Gastone ali Paggio Fernando, je Petrolini leta 1928 ustvaril tudi lik Chicchignole, uličnega prodajalca igrač in lampijonov, na prvi pogled preprostega, nekoliko potuhnjenega in bedastega videza, toda v resnici inteligentnega, duhovitega, pronicljivega in sentimentalnega soproga mlade, čutne in spogledljive, a nekoliko ohole in površne Eugenije, ki skrivaj ljubimka s strahopetnim, a bogatim štacunarjem, Egistom. Komedijski klobčič se zaplete, ko mora Egist z obolelo ženo odpotovati v toplice in tudi Eugenija začne hliniti bolezen, da bi se lahko v toplicah pridružila Egistu in njegovi ženi. Dobrodušni Chicchignola nasede prevari in si je za Eugenijino »zdravljenje« pripravljen pri Egistu celo sposoditi denar. Po vrnitvi iz toplic Chicchignola spregleda Eugenijino spletko, a dopusti, da zaljubljenca nadaljujeta s svojimi lažmi in izgovori. Ko mu po letu dni uspe odpreti lastno trgovino, prešuštnikoma prizna, da ve za njuno ljubimkanje. Eugenija prosi Chicchignolo za odpuščanje, a Chicchignola se ne da – nezvesto ženo nažene iz hiše.

Komedijo (prvič so jo uprizorili na odru gledališča Manzoni v Rimu leta 1931), ki se v nasprotju s pričakovanji ne konča z robantenjem prevaranega soproga in s spravo med prešuštniki, temveč s stoično grenkobo naslovnega junaka, ki se brani s smehom, humorjem, grotesko in bufonado, in v kateri se, po mnenju kritikov, odlično spajata Pirandellova siciljanska umirjenost in Petrolinijev cinični humor, v Gledališču Koper uprizarjamo v primorskem narečju ter ji s tem vračamo nekaj tiste jezikovne žlahtnosti, ki pomeni eno poglavitnih začimb Petrolinijevih besedil.

Povezava: www.gledalisce-koper.si

Naslov Watching others – Gledati druge ne namiguje na proces opazovanja, ampak na univerzalne principe uprizoritvenih umetnosti. Moj namen ni poudarjati ali spreminjati vsesplošni gledališki princip in odnos, ampak opozoriti na detajle v ustvarjenih situacijah, usmeriti pozornost na to, kar me najbolj zanima – na človeško telo. Seveda je v ospredju ples, gib, ki je moje prvotno in primarno izhodišče, hkrati pa človeško telo še bolj raziskujem, ga še bolj seciram. Osnova tako glasbe kot situacij, ki nastajajo na odru, je valovanje surrealističnih momentov in realnosti. Surrealistični svet jeustvarjen s pomočjo črnih pregrad in drsečih sten, ki odkrivajo in zakrivajo telesa plesalcev. Stene ustvarjajo dialog med vidnim in nevidnim poljem, pri tem pa ne želijo preprečiti dogajanja, ki se nemoteno odvija naprej. Z drugimi besedami: ne predstavljajo meja, ampak le prostore. Koncept predstave je zasnovan na plasteh skulptur znotraj prostorske arhitekture, spremljanju plesa skozi proces odkrivanja in zakrivanja ter prepletanj surrealističnega sveta in atmosfere minimalistične glasbe. Prizori so ena sama iluzija in želim si, da bi domišljija gledalca in neposredno tudi njegova čustva lahko napolnila prostor, ki ga spremlja skozi predstavo.«

Edward Clug

Milko Lazar je celotno glasbo zasnoval kot variacije na podlagi dveh Chopinovih preludijev, Preludija št. 14 v es-molu, op. 28, ter Preludija št. 20 v c-molu, op. 28.  V prvem delu predstave plesalce na klavirju spremlja priznani slovenski pianist Bojan Gorišek, v drugem delu Gorišek izvablja glasbo iz klavirja tako, da po strunah inštrumenta igra s pomočjo različnih predmetov, sočasno pa zveni tudi posnetek, na katerem s klavirskih strun zvoke izvablja Milko Lazar.  Strune, na katere igra s prsti in z različnimi predmeti, odzvanjajo do skrajnosti minimalizirane fragmente glasbe, ki smo jo v prvem delu slišali na klavirju. V tretjem delu se Bojan Gorišek od strun ponovno vrne za klaviaturo.

Povezava • Kapcsolat: SNG Maribor

Molière je v Skopuhu upodobil tip stiskača, ki se je z načrtnim varčevanjem in stalnim odrekanjem uspel dokopati do bogastva. Ta karakteristika vpliva na njegovo celotno delovanje in mu predstavlja tudi največje breme, saj je obsojen na nenehen strah pred izgubo ali krajo privarčevanega imetja. Kljub vsemu bogastvu pa skopuh ne živi razkošno in se nenehno trudi za pretirano varčnost, k čemur prisili tudi svojo bližnjo okolico. Prav zato je poleg na materialni svet vezane skoposti ključnega pomena predvsem njegova t. i. čustvena skopost. Od njega, kljub komedijskemu pridihu, veje hlad, nepriljudnost in celo zloba, ki je uperjena proti sočloveku. Harpagon (harpo – lat. ropar) je dejansko asocialen in umaknjen od družbe. Čustvena skopost je prav sindrom skoposti sodobnega časa in ravno na to lahko opozarja naša uprizoritev.

Komedijo Skopuh (L'Avare) je Moliére napisal leta 1668, ki pa pri francoski meščanski publiki ni požela uspeha. Molière jo je namensko napisal v prozi, saj naj bi bil vzvišeni aleksandrinski verz za zaprašeno, gnilo ozračje te komedije neprimeren. Vzroki, zakaj Skopuh ni dosegel svojega učinka, so predvsem družbeni. Molière si je napake francoske družbe 17. stoletja natančno ogledal že v zgodnji mladosti (tako njegov oče kot tudi družba njegovega časa je kazala močan pohlep po denarju in materialnosti), zaznal nove oblike organiziranega skopuštva, ki jih družba ceni in priznava, ter to patološko značilnost akumulacije kapitala tudi upodobil v svojih komedijah. S tem je prikazal njene prikrite dimenzije; izpostavil je dejstvo, da moč denarja zavira altruizem in vzpodbuja egoizem, vzbuja nenadzorovano koristoljubnost ter se požvižga na humanistične vrednote. Koristoljubnost je pokazal kot družbeni mehanizem in kot eno izmed ključnih pogonskih sil v oblikovanju nove družbe.

Povezava • Kapcsolat: www.mgl.si

Gogolj je napisal ostro in angažirano družbeno igro, ki v vsakem času odpira nove asociacije in vsaki družbi znova kaže svoje kritično in neizprosno ogledalo. In prav to je srhljivo smešno – da se v Gogoljevem ogledalu zlahka ugleda tudi današnja družba in prepozna današnja oblast. Gledališče je bilo za Gogolja ogledalo stvarnosti in katedra, s katere je mogoče spregovoriti o napakah sistema, družbe in življenja nasploh. In prav to ogledalo tudi tokrat postavlja pred nas, da bi se v njem »s smehom skozi solze prepoznali«.

Najljubši citat iz besedila po izboru režiserke Mateje Koležnik:
"Oblast je videt bolj prizadevna, če se kje kaj koplje."

O zgodbi

V majhni srenji se pojavi tujec, za katerega prebivalci zaradi strahu in slabe vesti mislijo, da je revizor. Ob »revizorjevem« prihodu se začnejo nenadoma razkrivati vsa beda, poniglavost, hipokrizija, licemerje, ničevost in praznina Družbe, ki temelji na Strahu pred Oblastjo in njenimi Zakoni. V Revizorju gre predvsem za tragikomičen prikaz povprečne družbe, ki je izoblikovala posebne strategije, kako se ubraniti oziroma izogniti pritisku Oblasti in njenim Zakonom.

Povezava • Kapcsolat: www.pgk.si

Julij Cezar, tragedija o umoru velikega rimskega vojskovodje, ki jo je William Shakespeare napisal na podlagi Plutarhovih Vzporednih življenjepisov tik pred letom 1600, je v marsičem posebna igra. Ne le, da nima zgolj enega tragičnega junaka, za naslovni lik bi lahko celo trdili, da si zaradi svoje arogance in občutka lastne vsemogočnosti smrt tudi zasluži.

Cezar se v tej dramski različici namreč že očitno nagiba od zvestobe republiki k želji po popolni vrhovni oblasti. Ne povsem drugače je z njegovimi zarotniki, senatorji – med katerimi je najbolj izpostavljen njegov prijatelj (po nekaterih virih tudi nezakonski sin) Brut. Brutova intimna drama je odločitev med prijateljstvom, ki ga goji do Julija Cezarja, in zvestobo ideji republike. Edini med zarotniki je, ki ga v umor nista gnala ne pohlep ne osebna zamera. Vendar se pokaže, da je Brut – morda prav zaradi svoje zaupljivosti in naivnosti, ki ju izrabi maščevalni Kasij – napravil nekaj usodnih političnih napak, med katerimi je bila gotovo največja ta, da je pustil živeti Marka Antonija, Cezarjevega zaupnika. Še več, dovolil mu je nagovoriti rimsko ljudstvo ob Cezarjevem truplu.

Prav tu pa nastopi nepričakovano – na videz nenevarni Mark Antonij z bleščečo retorično spretnostjo preobrne mišljenje in čustvovanje rimske drhali, tako da morajo zarotniki na vrat na nos zbežati iz mesta. Njihov poraz na bojnem polju je samo še vprašanje časa, pred vrati pa že čaka novi cesar … Vera v moč besede, posrečen skupinski portret rimskih meščanov kot topoglave in nezanesljive, vendar živopisne množice, velika intimna zgodba o prevaranem prijateljstvu in občutku osebne krivde ter izgube idealov pod obnebjem zgodovine so gotovo le nekatere od tem, ki bodo osvetlile to vladarsko zgodovinsko žaloigro v sodobni luči.

Povezava • Kapcsolat: www.drama.si